Začne se s preprosto otroško željo - imeti psa. In potem tisti iskren pogled, ki te napolni z občutkom odgovornosti. Ne zavedajoč se, kaj vaju zaradi tega pogleda čaka, se začneta spoznavati in vedno bolj razumeta vsak gib, pogled, želje in potrebe drugega. Sleherni dan začneta v pričakovanju napredka. Novih zmag, ki vama dajejo energijo za še več. In ko se končno zaveš, da je s tem poplačan ves trud, lahko ponosno trdiš, da imaš vse. Tisto, kar si želel kot otrok in to, kar te prevzema danes.
Včeraj je bil eden tistih dni, ko preprosto ne gre. Nekaj je bilo že tako ali tako v zraku, potem še poslušnost ni bila tista prava in seveda pade motivacija. Ampak Zdravko je seveda iz žepa potegnil en super motivacijski adut - znanje.
Že nekaj časa sem si želela poskusit markirat. In včeraj sem. Mogoče se komu zdi brezveze, ker roko na srce, s svojo kilažo najbrž res nisem najprimernejši kandidat za markerja. Ampak meni ta izkušnja pomeni neverjeten zaklad. Danes malo bolj razumem, kaj se pri obrambi dogaja na drugi strani povodca. In upam, da bom na naslednjem treningu, ko bom spet na svoji strani, to lahko izkoristila in postala malo boljša vodnica svojim psom.
Zdravko, hvala za znanje in Nejc, hvala za fotke. Tokrat kar s telefonom, ker je fotoaparat na popravilu. Aja... in Max - hvala, ker nisi bil pregrob :)
Tisti, ki poznate pasmo veste, da so hoviji malo posebni, a
ob pravi motivaciji lahko tudi dobri delovni psi. Midva z Garnyjem sva imela
mogoče nekoliko zahtevnejšo nalogo, saj sva skupno pot začela, ko je bil pes
star že leto in pol. Lažje je začeti z mladičem.
Začela sva marca lanskega leta z jasnim ciljem: b-bh konec
junija. To sva potrebovala za pridobitev vzrejnega dovoljenja. Ampak včeraj, ko
sem po treningu gledala posnetke poslušnosti, sem se zavedla, da sva moja
pričakovanja presegla. Po začetnih krčih na prvih treningih si nisem niti
približno predstavljala, da bo moj hovi kdaj tako navdušeno in elegantno korakal
ob meni.
Zdravko ima s hovawarti veliko izkušenj, zato je bila
dolgoročna slika v njegovi glavi verjetno takrat popolnoma drugačna kot moja. K
sreči. Od začetka mi ni bilo jasno, kako lahko pričakuje, da bo hovi hiter,
hitrejši. Ampak danes vidim, da je lahko. Hvaležna sem mu, da je vedno vztrajal
pri "še več, še hitreje, še bolje". In še vedno vztraja. Hovawarti so
namreč zelo inteligentna pasma in običajno najdejo način kako nekaj doseči po
liniji najmanjšega odpora. Po drugi strani je hovi lahko zelo vodljiv, hitro
dojema in rad dela, če le najdeš pravo motivacijo. Predvsem pa je pomemben
pravi odnos. Če si do njega pošten, iskren in če ga primerno nagradiš, bo to hvaležno
in navdušeno vračal tako na poligonu kot v vsakdanjem življenju.
Midva se zdaj pripravljava na IPO I. Jaz še vedno iščem
močnejšo motivacijo. Pri hoviju nikoli ne veš... Garny še vedno išče bližnjice.
Saj pravim, pri hoviju nikoli ne veš... Zdravko še vedno hoče več, hitreje,
bolje. In verjetno ima še vedno v glavi drugačno sliko kot jaz, le da se zdaj
najbrž nekoliko manj razlikujeta.
V nedeljo smo bili povabljeni na trening Kluba ljubiteljev belgijskih ovčarjev Slovenije v Letuš. Sončen dan je bil idealna priložnost, da smo prijetno združili s koristnim. Mirku Fleretu se zahvaljujemo za vabilo in ekipi za družbo in trening!
To pa hkrati pomeni, da smo začeli s trdim delom. Moram
priznati, da smo imeli lep začetek. Lepo vreme je v ekipo pospremilo novega
člana Pečnik teama, trikratnega svetovnega prvaka v sledenju, Rajka Žagarja, ki
bo s svojimi dolgoletnimi izkušnjami in uspehi ekipi pomagal k zadanim ciljem.
Tokrat smo trenirali v soboto in nedeljo. Razpoloženje v
ekipi je bilo po zimskem spanju odlično, sam smo bili že vsi željni novih
treningov in novega znanja, ki nam ga je prinesel Rajko. Tudi on je začel na
novo trenirati s svojo novo nemško ovčarko. Veseli me, da mu je moje dosedanje
delo na sledi, predvsem pa na poslušnosti in obrambi zelo všeč. Dejal je tudi,
da smo zaupanja vredna ekipa z dobrimi odnosi in pravimi cilji. Za to se moram
zahvaliti svoji ekipi in Koroškemu kinološkemu društvu, ki nam je omogočilo dva
dneva nemotenega dela na poligonu v Ravnah. Res je, da je bil vikend naporen
zame in za ekipo, vendar ko sem po končanem treningu videl zadovoljne obraze,
sem pozabil na vse pretege mišic, ki so mi jih zadali štirinožci na obrambi.
Dvodnevno
druženje smo zaključili z veliko željo po novih treningih in lepih rezultatih,
za katere pa vemo, da jih bomo lahko dosegli le s trdim in kvalitetnim delom.
Vsem našim prijateljem pošiljamo lepe pozdrave in sporočamo, da smo živi bolj
kot kadarkoli prej!