Tisti, ki poznate pasmo veste, da so hoviji malo posebni, a
ob pravi motivaciji lahko tudi dobri delovni psi. Midva z Garnyjem sva imela
mogoče nekoliko zahtevnejšo nalogo, saj sva skupno pot začela, ko je bil pes
star že leto in pol. Lažje je začeti z mladičem.
Začela sva marca lanskega leta z jasnim ciljem: b-bh konec
junija. To sva potrebovala za pridobitev vzrejnega dovoljenja. Ampak včeraj, ko
sem po treningu gledala posnetke poslušnosti, sem se zavedla, da sva moja
pričakovanja presegla. Po začetnih krčih na prvih treningih si nisem niti
približno predstavljala, da bo moj hovi kdaj tako navdušeno in elegantno korakal
ob meni.
Zdravko ima s hovawarti veliko izkušenj, zato je bila
dolgoročna slika v njegovi glavi verjetno takrat popolnoma drugačna kot moja. K
sreči. Od začetka mi ni bilo jasno, kako lahko pričakuje, da bo hovi hiter,
hitrejši. Ampak danes vidim, da je lahko. Hvaležna sem mu, da je vedno vztrajal
pri "še več, še hitreje, še bolje". In še vedno vztraja. Hovawarti so
namreč zelo inteligentna pasma in običajno najdejo način kako nekaj doseči po
liniji najmanjšega odpora. Po drugi strani je hovi lahko zelo vodljiv, hitro
dojema in rad dela, če le najdeš pravo motivacijo. Predvsem pa je pomemben
pravi odnos. Če si do njega pošten, iskren in če ga primerno nagradiš, bo to hvaležno
in navdušeno vračal tako na poligonu kot v vsakdanjem življenju.
Midva se zdaj pripravljava na IPO I. Jaz še vedno iščem
močnejšo motivacijo. Pri hoviju nikoli ne veš... Garny še vedno išče bližnjice.
Saj pravim, pri hoviju nikoli ne veš... Zdravko še vedno hoče več, hitreje,
bolje. In verjetno ima še vedno v glavi drugačno sliko kot jaz, le da se zdaj
najbrž nekoliko manj razlikujeta.
Eva
